Rejništvo

Rejništvo je posebna oblika varstva otrok, ki jim je potrebna oskrba in vzgoja pri osebah, ki niso njihovi starši. V rejništvo se lahko da mladoletnika, če nima lastne družine, če iz različnih razlogov ne more živeti pri starših ali če je v okolju, v katerem živi ogrožen njegov razvoj, lahko pa se da v rejništvo tudi otroka s posebnimi potrebami, ki potrebuje posebno usposabljanje. Mladoletnika odda v rejništvo center za socialno delo, lahko ga oddajo tudi sami starši. Načeloma je ukrep rejništva kratkotrajen in namenjen temu, da se sanirajo težave, zaradi katerih je v rejništvu – zato naj bi se čim prej vrnil v družino.

Rejnik je lahko le polnoletna oseba s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki ima zaključeno vsaj poklicno oziroma strokovno izobrazbo, ne sme mu biti odvzeta roditeljska pravica ali poslovna sposobnost, in ne sme živeti z osebo, kateri je odvzeta roditeljska pravica. Rejnik potrebuje dovoljenje za izvajanje rejniške dejavnosti, ki ga izda Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Delo rejnika nadzoruje center za socialno delo, ki vodi postopek ter z njim podpiše pogodbo. Rejništvo je odplačno razmerje, kar pomeni, da rejnik za svoje delo prejme zakonsko določeno plačilo - rejnino.

Delo strokovnega delavca na področju rejništva zajema širok obseg nalog - od ureditve namestitve otroka v rejniško družino, spremljanja rejništva, dela s kandidati za rejnike, urejanja statusa rejnika, izobraževanja rejnic in rejnikov, do skupinskega dela. Starši otroka, ki je v rejništvu so zavezani zanj finančno skrbeti. (Pravna podlaga: Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list RS, št. 69/04 UPB; Zakon o izvajanju rejniške dejavnosti, Uradni list RS, št. 110/02, 142/04; Pravilnik o pogojih in postopkih za izvajanje zakona o izvajanju rejniške dejavnosti, Uradni list RS, št. 54/03).